sreda, 26. avgust 2009

So dobre prakse res tako dobre?

O dobrih praksah na področju informatike se veliko govori. V Sloveniji je najbolj popularen ITIL, nekje zadaj mu sledi Cobit. ISO 17799, ki pa se posveča predvsem varnosti v informacijskih sistemih, pa v Sloveniji ni preveč razširjen. V čem je razlog za tako nizko popularizacijo ogrodij dobrih praks v informatiki, če pa jih s pridom uporabljajo po vsem svetu?

En izgovor je sigurno majhnost, ki ga Slovenci pogosto uporabljamo. Delno izgovor celo drži, saj so ogrodja dobrih praks običajno pripravljena za velike organizacije, torej take z več tisoč zaposlenimi. V praksah je seveda navedeno, da je pomemben princip, in da so dobre prakse primerne tudi za manjše skupine, vendar se pogosto res izkaže drugače.

Drugi razlog, da vpeljave dobrih praks pri nas niso doživele tako toplega sprejema, kot smo tega vajeni iz tujine, pa tiči v tem, da se vpeljave praks pri nas ne znamo pravilno lotiti. Vse preveč je poskusa vpeljave praks by the book, torej natančno tako, kot je to predpisano. Vse premalo pa se pri tem zavedamo, da so postopki, ki jih imajo organizacije že definirane (in po njih običajno uspešno delujejo), vredni več kot dobre prakse. Dobre prakse bi morale obstoječe postopke optimizirati, jih dopolniti, morda kakšnega manjkajočega dodati - vendar po pameti! Upoštevanje ogrodij dobrih praks samo zato, ker je tako nekdo rekel, je samo po sebi slaba praksa.

Ko boste vpeljevali katerokoli izmed dobrih  praks v svoje podjetje, se torej prepričajte, da boste nalogo zaupali najbolj sposobnemu sodelavcu, ki se bo vpeljave lotil premišljeno in na osnovi že obstoječih postopkov, hkrati pa mu ne dajte preveč pristojnosti. V tem primeru se namreč izognete zelo verjetnemu scenariju, da bi mi principi iz dobre prakse oprali možgane ter da bi jih poskusil vpeljati v organizacijo za vsako ceno. Cena pa pri tem ni majhna: odhodi najboljših strokovnjakov, zaposlovanje birokratov in na koncu kaos ali celo stečaj podjetja.

Ni komentarjev:

Objava komentarja