Netbook ali moj mali prenosnik

Tudi sam sem že kar nekaj časa ponosni lastnik netbooka oziroma elegantno majhnega prenosnega računalnika. Pred letom in pol sem se namreč odločil za nakup mini prenosnika Asus EEE, na katerega sem takrat gledal bolj kot na igračo oziroma kos tehnologije, ki jo je pač potrebno imeti. Prenosnik ni bil posebej drag, zato sem ga kaj hitro kupil in se pričel z njim igrati. Nameščen je imel Linux, vendar je bil uporabniški vmesnik prirejen za popolne začetnike. Kljub temu, da to nisem, sem se odločil obdržati obstoječi vmesnik (zasnovan na operacijskem sistemu Xandros).

Kmalu sem ugotovil, da moj EEE ni le igrača, ampak pravi mali pomočnik. Skoraj vsako nalogo, za katero sem s ga zamislil uporabiti, je odlično opravil. Najbolj pa se lahko z njegovo uporabnostjo pohvalim pri uporabi na potovanjih, saj vsega skupaj tehta le 900 gramov. tako je, deset dekagramov manj kot kilogram - in to za vse funkcionalnosti mrežnega prenosnika.

Sedaj ga uporabljam za opravljanje kar nekaj nalog:

• gledanje filmov (namesto predvajalnika)
• na potovanjih za pregled elektronske pošte
• na potovanjih za spletno telefonijo Skype (po potrebi tudi z obojestranskim videom)
• na potovanjih za izdelavo varnostnih kopij fotografij iz digitalnega fotoaparata
• na potovanjih za pisanje spletnega dnevnika
• na potovanjih za hitre popravke spletnih strani ali drugih projektov, ki jih delam
•  na potovanjih za rezervacijo hotelov, motelov, rent-a-car-a

In vse to mi nudi naprava, ki sem jo najprej kupil kot igračo! Skratka, uporabnost je kljub majhnosti mojega EEE-ja zelo velika (ali pa mora prav zato?).

So dobre prakse res tako dobre?

O dobrih praksah na področju informatike se veliko govori. V Sloveniji je najbolj popularen ITIL, nekje zadaj mu sledi Cobit. ISO 17799, ki pa se posveča predvsem varnosti v informacijskih sistemih, pa v Sloveniji ni preveč razširjen. V čem je razlog za tako nizko popularizacijo ogrodij dobrih praks v informatiki, če pa jih s pridom uporabljajo po vsem svetu?

En izgovor je sigurno majhnost, ki ga Slovenci pogosto uporabljamo. Delno izgovor celo drži, saj so ogrodja dobrih praks običajno pripravljena za velike organizacije, torej take z več tisoč zaposlenimi. V praksah je seveda navedeno, da je pomemben princip, in da so dobre prakse primerne tudi za manjše skupine, vendar se pogosto res izkaže drugače.

Drugi razlog, da vpeljave dobrih praks pri nas niso doživele tako toplega sprejema, kot smo tega vajeni iz tujine, pa tiči v tem, da se vpeljave praks pri nas ne znamo pravilno lotiti. Vse preveč je poskusa vpeljave praks by the book, torej natančno tako, kot je to predpisano. Vse premalo pa se pri tem zavedamo, da so postopki, ki jih imajo organizacije že definirane (in po njih običajno uspešno delujejo), vredni več kot dobre prakse. Dobre prakse bi morale obstoječe postopke optimizirati, jih dopolniti, morda kakšnega manjkajočega dodati - vendar po pameti! Upoštevanje ogrodij dobrih praks samo zato, ker je tako nekdo rekel, je samo po sebi slaba praksa.

Ko boste vpeljevali katerokoli izmed dobrih  praks v svoje podjetje, se torej prepričajte, da boste nalogo zaupali najbolj sposobnemu sodelavcu, ki se bo vpeljave lotil premišljeno in na osnovi že obstoječih postopkov, hkrati pa mu ne dajte preveč pristojnosti. V tem primeru se namreč izognete zelo verjetnemu scenariju, da bi mi principi iz dobre prakse oprali možgane ter da bi jih poskusil vpeljati v organizacijo za vsako ceno. Cena pa pri tem ni majhna: odhodi najboljših strokovnjakov, zaposlovanje birokratov in na koncu kaos ali celo stečaj podjetja.

Slovenski brezplačni programi

Tako kot v svetu obstaja veliko število avtorjev brezplačnih programov (freeware), tako jih imamo nekaj tudi v Sloveniji. Res, da je v Sloveniji to bolj redek pojav, vendar se pojavljajo tudi svetovni igralci, kot je npr. podjetje Webteh, ki brezplačno ponuja nekoč najbolj priljubljen predvajalnik video vsebin BSPlayer.

Drugi ponudniki brezplačnih programov so v večini manjši ponudniki (npr. Mihovi brezplačni programčki) ali podjetja, ki brezplačno ponujajo oskubljene verzije plačljivih polnih verzij programov.
Na spletni strani Primewares je objavljenih kar nekaj brezplačnih programov, ki so jih izdelali slovenski avtorji ali pa imajo vsaj uporabniški vmesnik v Slovenščini.