So dobre prakse res tako dobre?

O dobrih praksah na področju informatike se veliko govori. V Sloveniji je najbolj popularen ITIL, nekje zadaj mu sledi Cobit. ISO 17799, ki pa se posveča predvsem varnosti v informacijskih sistemih, pa v Sloveniji ni preveč razširjen. V čem je razlog za tako nizko popularizacijo ogrodij dobrih praks v informatiki, če pa jih s pridom uporabljajo po vsem svetu?

En izgovor je sigurno majhnost, ki ga Slovenci pogosto uporabljamo. Delno izgovor celo drži, saj so ogrodja dobrih praks običajno pripravljena za velike organizacije, torej take z več tisoč zaposlenimi. V praksah je seveda navedeno, da je pomemben princip, in da so dobre prakse primerne tudi za manjše skupine, vendar se pogosto res izkaže drugače.

Drugi razlog, da vpeljave dobrih praks pri nas niso doživele tako toplega sprejema, kot smo tega vajeni iz tujine, pa tiči v tem, da se vpeljave praks pri nas ne znamo pravilno lotiti. Vse preveč je poskusa vpeljave praks by the book, torej natančno tako, kot je to predpisano. Vse premalo pa se pri tem zavedamo, da so postopki, ki jih imajo organizacije že definirane (in po njih običajno uspešno delujejo), vredni več kot dobre prakse. Dobre prakse bi morale obstoječe postopke optimizirati, jih dopolniti, morda kakšnega manjkajočega dodati - vendar po pameti! Upoštevanje ogrodij dobrih praks samo zato, ker je tako nekdo rekel, je samo po sebi slaba praksa.

Ko boste vpeljevali katerokoli izmed dobrih  praks v svoje podjetje, se torej prepričajte, da boste nalogo zaupali najbolj sposobnemu sodelavcu, ki se bo vpeljave lotil premišljeno in na osnovi že obstoječih postopkov, hkrati pa mu ne dajte preveč pristojnosti. V tem primeru se namreč izognete zelo verjetnemu scenariju, da bi mi principi iz dobre prakse oprali možgane ter da bi jih poskusil vpeljati v organizacijo za vsako ceno. Cena pa pri tem ni majhna: odhodi najboljših strokovnjakov, zaposlovanje birokratov in na koncu kaos ali celo stečaj podjetja.

Slovenski brezplačni programi

Tako kot v svetu obstaja veliko število avtorjev brezplačnih programov (freeware), tako jih imamo nekaj tudi v Sloveniji. Res, da je v Sloveniji to bolj redek pojav, vendar se pojavljajo tudi svetovni igralci, kot je npr. podjetje Webteh, ki brezplačno ponuja nekoč najbolj priljubljen predvajalnik video vsebin BSPlayer.

Drugi ponudniki brezplačnih programov so v večini manjši ponudniki (npr. Mihovi brezplačni programčki) ali podjetja, ki brezplačno ponujajo oskubljene verzije plačljivih polnih verzij programov.
Na spletni strani Primewares je objavljenih kar nekaj brezplačnih programov, ki so jih izdelali slovenski avtorji ali pa imajo vsaj uporabniški vmesnik v Slovenščini.

Spletne strani turističnih agencij

Pri iskanju ustrezne počitniške destinacije (za ustrezno ceno) sem si tudi letos pomagal s spletom. Če kupujem ogromno drugih stvari preko spleta, bi si verjetno lahko kupil tudi počitnice - vsaj tako sem predvideval.

Izkazalo se je, da so spletne strani turističnih agencij preveč okorne in počasne, da bi omogočale ustrezno uporabniško izkušnjo. Objavljene cene so pogosto zavajajoče, saj se cena ob vsakem koraku pred rezervacijo še malo poveča. Najprej pri izbiri termina, potem pri izbiri tipa sobe, na koncu pa še s taksami in obveznimi doplačili ter prijavnino. Končna cena je bila tako tudi do 60% višja od tiste, ki so jo imeli izpisano pri ponudbi.

Poleg tega je ponudba, ki je objavljena na njihovih straneh, neažurna. Objavljene so ponudbe, ki jih ni več mogoče rezervirati, poleg tega pa nimajo objavljene ponudbe, ki jo pošiljajo po elektronski pošti oziroma delijo natisnjeno v poslovalnicah.

In kakšna je rešitev? Počitnice je še vedno najboljše rezervirati tako, da se fizično odpraviš v poslovalnico katere izmed agencij, najdeš dobrega agenta (svetovalca), ta pa na podlagi želja posameznika poišče tisto najbolj ugodno ponudbo.